Preskoči na vsebino
Nataša Pirc Musar zastava obvestilo

Vedno sem se oglašala brez oportunizma in kakršnegakoli preračunavanja ozadju. Nataša Pirc Musar v intervjuju za Delo

V velikem intervjuju v Delu, 18. julija, Nataša Pirc Musar odkrito, kot vedno, govori o svojih stališčih do aktualnih vsebin, o pravu, človekovih pravicah, ki niso ne leve ne desne, pa tudi o tem, da je delala že kot srednješolka, da rada dela tudi na Ruski dači, kjer svoj prvi denar služi tudi sin Maks, študent strojništva.

O tem, zakaj zdaj vodi v anketah? Maja sta bili s kandidatko stranke Gibanje Svoboda Marto Kos namreč skoraj izenačeni.

»Mislim, da je bil preboj narejen, ko sem se dokončno odločila, da kandidiram za predsednico države. Verjetno pa vpliva tudi to, da sem se zadnjih dvajset let ob številnih aktualnih vprašanjih vedno oglašala brez oportunizma in kakršnegakoli preračunavanja ozadju. Ko je vredno spregovoriti določenih temah, to storim, ob družbenokritičnih problemih sem bila vedno glasna«.

Nekaj medijskih napadov je že bila deležna, ki se bodo verjetno stopnjevali. Jo je strah?

»Ni me strah, tudi moža ni. Verjamem v svoja dejanja, nimam nobenega nahrbtnika. Vse, kar je zadnjih 20 let počel moj mož, je bilo zakonito, vem, da pri tem ni storil nobene napake, še več sam je bil prav zaradi mene pogosto tarča in deležen različnih napadov. Tega sva bistvu že navajena. …. Sicer pa je moj mož že večkrat preteklosti povedal, da se z novinarji, ki pišejo zgodbe na temo njegovih poslov, lahko sreča osebno in pojasni čisto vsak vidik vsake poslovne odločitve. To je bil pripravljen narediti preteklosti in je pripravljen narediti tudi danes«.

Ni članica nobene stranke. To naj bi bila njena prednost, češ vsak predsednik, ki prihaja iz stranke, ima do nje določene obveznosti.

»Nikoli nisem rekla, da ima strankarski predsednik obveznosti do svoje stranke. Rekla pa sem, da bo strankarski predsednik svojim strankarskim kolegom težko povedal kaj, česar ne želijo slišati. Takega nahrbtnika nimam in bom, če bom izvoljena, tudi svojim političnim prijateljem to pa je gotovo leva sredina brez zadržkov povedala, če bom menila, da delajo kaj narobe. Vsi, ki prihajajo iz strankarskih vrst, pa so najprej vpeti strankarsko politiko, jo morajo na neki način zagovarjati in ta njihova drža v poziciji predsednika ne more biti tako neobremenjena, kot drža tistih, ki za seboj nimamo strank in nismo od njih odvisni«.

Včasih pomaga pri strežbi svoji Ruski dači. Kaj hoče povedati tem, da je ljudski človek ali da ima težave z ekipo?

»Te stvari počnem za svojo dušo – če imajo kolegi tam gnečo, pač poprimem za delo tudi sama, pospravim, tudi zares postrežem. Ne nazadnje sem svojo delovno »kariero« začela gostinstvu. Izhajam namreč iz revne družine, moji starši mi niso mogli zagotoviti vsega, kar so lahko nekateri drugi v tistih časih svojim otrokom. Ko sem bila stara 15 let, me je oče vprašal, ali bom šla delat, in sem šla, najprej Eto Kamnik, kjer sem do krvavih žuljev na rokah prekladala kozarce vloženimi kumarami iz pasterizatorja v škatle. Naslednje leto sem delala pri očetu v galvani. Skratka, od takrat delam; korak naprej je bilo delo gostinstvu, v gostilni pri kamniškem bazenu in majhnem lokalu v središču mojega rojstnega mesta. V Ruski dači za delo poprimemo vsi trije, tudi mož in sin študent, ki tam dela, ker se zaveda, da življenju ne dobimo vsega na krožnik. Delati je šel brez zadržkov«.

Celoten intervju je dostopen na Delo.si.