Preskoči na vsebino
Nataša Pirc Musar zastava obvestilo

O pravici do (ne)cepljenja

Drage volivke in volivci, vsi (ne)cepljeni in ostali dobro misleči!

V zadnjem času se na družbenih omrežjih pojavljajo komentarji in poobjave mojih izjav na Twitterju, ki sem jih podala v sklopu javne debate o pravnih vidikih in smiselnosti cepljenja proti bolezni Covid-19. Pri tem gre predvsem za mojo izjavo, da pravica do necepljenja ne obstaja in moje vprašanje, postavljeno nekdanjemu predsedniku vlade Janezu Janši, zakaj ne uvedemo obveznega cepljenja. Rada bi poudarila, da sta ti dve moji izjavi, ki se za del državljanov nakazujeta kot sporni, povsem izvzeti konteksta, v katerem sta bili podani. Vzeti sta iz konteksta časa, v katerem sta bili podani in iz konteksta debate, ki ji pripadata. Kontekst je vselej pomemben in je ključen tudi za razumevanje teh dveh izjav.  

Naj za vse, ki tedaj niste spremljali teh dveh debat, na kratko povzamem o čem je tekla beseda.

Tako Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) kot tudi slovensko ustavno sodišče sta že presojala, ali je cepljenje proti nekaterim nalezljivim boleznim lahko obvezno, torej ali je ta obveznost dopustna v okviru Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic oz. ustavno skladna. ESČP je leta 2021 poudarilo, da je obvezno cepljenje legitimni cilj v javnem interesu, ker pomeni zaščito ne le posameznikovega zdravja, ampak tudi zaščito zdravja celotnega prebivalstva, kar pa mora biti utemeljeno predvsem na mnenju medicinske stroke. Tudi Ustavno sodišče RS je leta 2004, prav tako pri presoji obveznega cepljenja otrok, že zavzelo stališče, da koristi obveznega cepljenja pretehtajo morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov tega ukrepa. Ob bok tema dvema odločitvama sem tako podala ugotovitev, da posameznik, kljub temu, da ima sicer sam pravico odločati o svoji telesni integriteti in potencialnem zdravljenju, nima pravice do necepljenja, če država uvede obvezno cepljenje kot primeren, nujen in sorazmeren ukrep za zagotavljanje javnega zdravja. Ne gre torej za moje mnenje ali stališče, ampak za opis veljavne pravne ureditve.

Pri taki uvedbi pa je nujno potrebno javnosti zagotavljati informacije o varnosti in učinkovitosti cepiv ter o tem, za katere skupine prebivalstva bi bilo morebitno obvezno cepljenje nesorazmeren ukrep. Lahko se strinjam, da smo do sedaj dobili (pre)malo informacij. Netransparentnost, bodisi vlade ali farmacevtskih družb, lahko zbuja dvom v varnost cepiv. Leta 2011, ko je Slovenija nabavila cepivo proti virusu H1N1, sem kot informacijska pooblaščenka odločila, da mora biti javnosti razkrita pogodba med proizvajalcem in državo, kljub ostremu nasprotovanju tako farmacevtske multinacionalke kot Ministrstva za zdravje. Tedaj sem izjavila: »Razumem, da razmere ob razglasitvi pandemije niso bile preproste za države, ki so morale kupiti cepiva, ampak ne glede na okoliščine mora biti transparentnost najpomembnejša za vse, tudi tiste, ki vstopajo v pogodbeni odnos z državo, skrivanje informacij pred javnostjo pa redka izjema.«

Moje vprašanje nekdanjemu predsedniku vlade, zakaj ne uvedemo obveznega cepljenja, se je nanašalo na njegov tvit, v katerem je navedel, da interventni zakon PKP10 ne določa obveznega cepljenja ter da bi bila uvedba slednjega možna po Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB), in sicer z aktom ministra za zdravje. Ker je pretekla vlada imela po mojem mnenju precej nenavadne pristope k spodbujanju cepljenja proti bolezni Covid-19, sem nekdanjemu predsedniku vlade zastavila provokativno vprašanje, zakaj torej ne uvedejo obveznega cepljenja, če naj bi bil postopek res tako preprost, kot to izhaja iz njegovega tvita.

Moje navedene izjave tako nikakor ne gre razumeti v smislu, da sem podpornica obveznega cepljenja kar vse povprek. Če povzamem – medicinska in farmacevtska stroka bi morali biti tisti, ki bi utemeljili potrebnost in varnost obveznega cepljenja z vidika zaščite javnega zdravja, pravo pa je tisto, ki mora posameznike zaščititi pred neutemeljenimi in nesorazmernimi posegi v človekove pravice in svoboščine. Pravo v tem smislu omejuje (ali bi vsaj moralo omejevati) tudi vsako oblast. Ob tem bi rada še poudarila, da je bila prav moja odvetniška pisarna tista, ki je na ustavnem sodišču dosegla zadržanje uvedbe t.i. PC pogoja v državni upravi (pogoja, po katerem bi smeli delati v državnih organih le cepljeni delavci in delavci, ki so Covid-19 preboleli). S tem smo preprečili dejansko obveznost cepljenja za javne uslužbence, ki ni imela niti pravne osnove niti strokovne utemeljitve, kar je kasneje presodilo tudi ustavno sodišče.

Ob koncu prav vsem želim, da bi ne le morebitne nadaljnje izbruhe epidemije Covid-19, ampak tudi življenje nasploh preživeli z mislijo na kar najboljšo skrb za svoje zdravje, pa tudi za zdravje sodržavljanov, predvsem tistih najšibkejših, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo tudi zaradi drugih zdravstvenih težav in bolezni.

Nataša Pirc Musar