Preskoči na vsebino
Nataša Pirc Musar zastava obvestilo

Čisto okolje je nova človekova pravica

Foto: RawPixel

Kaj imata skupnega 10. december 1948 in 28. julij 2022?

Človekove pravice so najsvetlejši ideal moderne družbe in zato tako težko dosegljive. Brez neumorne Eleanor Roosevelt mednarodna skupnost 10. decembra leta 1948 morda ne bi sprejela splošne deklaracije človekovih pravic. Nihče ni pričakoval, da se bodo človekove pravice spoštovale čez noč. A pomemben korak k idealu je bil narejen.

Razglasitev pravice do čistega, zdravega in trajnostnega okolja kot splošne človekove pravice v  Generalni skupščini Združenih narodov 28. julija 2022 je prav tako cilj, ki v mednarodni skupnosti ni samoumeven. Države so izražale prepričanje, že na prvi okoljski konferenci v Stockholmu leta 1972, da moramo kot mednarodna skupnost poskrbeti za okolje, ki omogoča človeka vredno življenje, ne samo za današnje, pač pa tudi prihodnje generacije. Petdeset let kasneje je mednarodna skupnost naredila korak naprej k temu idealu: strinja se, da je treba pravico do čistega, zdravega in trajnostnega okolja udejanjati tudi v praksi. Tako kot leta 1948 tudi tokrat nihče ne pričakuje, da se bo ta pravica uveljavila čez noč. Toda prav take uspešne akcije dokazujejo, da države, čeprav v nemalo primerih sovražne do človekovih pravic, njihovega pomena ne zanikajo.

Brez neumornega truda diplomatk in diplomatov, ki so tiho in brez medijskega pompa prepričevali druge države, da mora svet napredovati pri spoznanju, da človekovo dostojanstvo vključuje tudi bivanje v zdravem in čistem okolju. ta pravica včeraj ne bi bila razglašena in ne bi dobila tako izjemne podpore. Zanjo je glasovalo kar 161 držav; nobena ni bila proti.

Zato smo lahko resnično ponosni, da so slovenski diplomatke in diplomati vodili ta prizadevanja (poleg Slovenije so pobudo predstavili še Kostarika, Maldivi, Maroko in Švica). Na ta način so uspešno predstavljali temeljne vrednote slovenske države, med katere spadata v ustavo zapisana pravica do zdravega življenjskega okolja in pravica do pitne vode. Dokazali pa so tudi, da je zunanja politika države lahko uspešna, celo zelo uspešna: tam, kjer imamo zadeve (ustavno) urejene doma, hkrati pa znanje in z njim samozavest in prepričanje, da lahko sodelujemo tudi pri doseganju velikih mednarodnih ciljev. Ta dosežek je seveda nujen uvod v dejansko uresničevanje pravice v praksi, saj se mednarodna skupnost sooča s tremi velikimi izzivi: s podnebnimi spremembami, z onesnaženostjo in z izgubo biotske raznolikosti.

Za njen prispevek k sprejetju te pomembne odločitve slovenski diplomaciji iskreno čestitam.    

Nataša Pirc Musar